V začetku septembra sem prejel klic iz Nizozemske. Po začetnem začudenju, je sledil še večji šok. Na drugi strani je bil eden in edini Roel Westra (Pitmaster x). Razložil mi je da se z Ericom Gephartom odpravljata na evropski Kamado Joe roadtrip, 7 dni, 7 držav, 7 jedi. Sledilo je vprašanje, če sem zainteresiran, da pridejo tudi v Slovenijo in če bi jim bil pripravljen pokazati kaj zanimivega in predvsem ali bi bil pripravljen kaj dobrega speči. »Ja valda, seveda sem za«, je bil moj odgovor, že sama ideja, o druženju s takimi imeni grill in bbq scene mi je pognala adrenalin po žilah 🙂
Ok, vse lepo in prav, ampak potem se je bilo treba domisliti plana, kaj bi počeli da bo res nepozabno in predvsem kaj bi jim spekel na žaru, da bi odražalo tradicionalno slovensko jed. To je bila tudi glavna želja, poskusit nekaj domačega in lokalnega.
Kar nekaj dni sem zapravil z razmišljanjem o idealni lokaciji. Po nekaj neuspelih poskusih v Ljubljani in na Bledu, se mi je porodila ideja, da bi fante peljal v Bovec. Evo, idealna lokacija, veliko za počet, primerne lokacije za peko pa tudi ne bi smelo težko najti. In tako je padla odločitev. Gremo v Bovec.
Fantje so s svojim starim Jeep Wagoneer prišli iz Italije v soboto zvečer in takoj opozorili nase. S starim Jeepom in njegovim mogočnim rohnenjem, so bili deležni kar nekaj pogledov in dvignjenih palcev.
Ko smo se razpakirali v čudoviti hiši Pletiana v centru Bovca, smo takoj skočili v sosednji hostel na pivo in pripravili plan za naslednji dan. Že prvi večer smo se odlično ujeli in tako sem imel enkratno priložnost za vsa mogoča vprašanja, saj sta oba mojstra polna znanja in izkušenj.
Naslednji dan smo vstali zelo zgodaj in se odpravili na prvo aktivnost. Ribolov na reki Soči. Bolj natančno, muharjenje s SocaFly. Imeli smo odličnega vodiča Gašperja, ki nam je razložil vse podrobnosti, razdelil opremo in tako smo se odpravili v Sočo. Že sama izkušnja muharjenja na tako lepi reki, kot je Soča je nekaj posebnega. Fantje se niso mogli načudit nad lepoto Soče, tako je kamerman tam dobil kar nekaj odličnih posnetkov, tako s tal kot iz zraka z dronom.
Uspelo nam je ujeti dve čudoviti postrvi in plan je bil, da jih spečemo ob Soči za malico. Žal nas je čas malo preganjal in smo jih vzel s seboj na naslednjo lokacijo. Fantje so me hecali, da je nemogoče da bi bila naslednja lokacija še bolj sanjska. Vendar niso vedeli, da imam v planu peko na sanjski lokaciji v Trenti.
Tako smo se odpravili iz Bovca proti Trenti. Pot, ki po navadi traja 15 minut, je trajala uro in pol 🙂 To pa zato, ker se je bilo potrebno ustaviti na skoraj vsakem ovinku za posnetek Soče ali okoliških gora.
No in nam je le uspelo priti na zaseben vikend dvignjen nad Trento z neverjetnim razgledom po dolini in mogočnim pogledom na gore, ki so nas obkrožale z vseh strani. Tako so fantje skoraj pozabili, da so prišli v Slovenijo tudi zaradi kulinarike 🙂
Ko smo se razpakirali, pripravili žare, se je fokus prevesil na kulinariko. Kot nekaj najbolj tradicionalnega sem izbral klasično nedeljsko jed, pečena svinjska rebra, pečenice, kuhano kislo zelje in seveda pražen krompir z ocvirki. Seveda smo spekli še čudovit slovenski bržolni steak, z neverjetno marmoracijo. Za sladico pa sem izbral nekaj prav posebnega, dva lepa, ravno prav velika polha.
Rebra sem pripravil malo drugače kot so navajeni, rez je bil debelejši, ne klasičen spare ribs. Pri nas radi pustimo sloj slanine na rebrih. Pred peko sem jih le dobro nasolil, prav tako brez kakršnega koli dry ruba oziroma mešanice suhih začimb. Tudi pekel sem jih drugače, kot so navajeni. Pekli smo jih dobre tri ure, brez dima na 160 stopinjah Celzija in rezultat je bil fenomenalen. Proti koncu peke sta me hotela prepričati, da rebra še niso končana, ko pa smo jim namenili pol ure počitka, pa so se kar topila v ustih. Navdušeni so bili tudi nad pripravo in okusom praženega krompirja. Uporabili smo veliko svinjske masti in ocvirkov, kar je zagotovljen recept za uspeh 🙂 Za sladico smo indirektno spekli dva polha. Pekli smo jih približno 30 minut. Polh je mala živalca podobna veverici, ki je močno zamaščena in zato tudi neverjetno okusna. Med poznavalci velja za specialiteto, zaradi mehkobe mesa in okusa. Prav ta maščoba, ki daje ta neverjeten okus, je tudi zelo zdrava. Iz polhove masti lahko naredimo odlično kremo ali olje in je zelo zdravo za kozo in zdravljenje poškodb kože. Pri nas doma blažimo vse opekline, praske in brazgotine s polhovo mastjo.
Fantje so imeli plan, takoj po večerji nadaljevati pot proti Avstriji. Očitno pa sem jih s hrano in celotnim dnevom tako uničil, da so želeli ostati še eno noč. Tako smo imeli še več časa za druženje. In prav to je to, kar je glavni point celotne grill in bbq scene, druženje ob dobri hrani in uživanje. In tako se je še enkrat za resničnega izkazal rek, katerega vedno ponavljam, “kjer je dobra hrana, so dobri ljudje”.
Skratka, fantje so bili tako zelo navdušeni nad Slovenijo, da se zagotovo še kdaj vrnejo. Prav veselim se tudi dokumentarnega filma o celem roadtripu. Predvsem pa sem hvaležen in vesel, da sem spoznal in preživel dva dneva s tako krasnimi ljudmi.
Za uspešno izveden vikenda, pa se moram zahvaliti nekaj posameznikom.
Luka Pavič in Anja Rot (Foodie for Foodies), hvala za ideje in kontakte.
Matjaž Sobočan, hvala ker smo lahko spali v čudoviti hiši Pletiana v središču Bovca.
Marko Potočnik, hvala ker smo lahko pekli in se družili na čudoviti lokaciji v Trenti.
Brez vas, ta vikend ne bi bil mogoč, hvala še enkrat.
